»Zakaj, Jon, zakaj? Zakaj je tako težko biti tak, kot so vsi drugi v jati, Jon?«
V posvetilu piše: »Resničnemu Jonathanu Livingstonu, ki živi v vsakem izmed nas.« Vprašamo se, kaj ima galeb skupnega s človekom? Navaden galeb nič, a Jonathan predstavlja nas v resničnem življenju. Ponavadi ima vsak človek sam pri sebi kakšno mnenje ali idejo, ki pa jo zadrži pri sebi, ker ne ve, kako se bo nanjo odzvala okolica. Bojimo se, kako nas bodo drugi sprejeli – se bodo strinjali ali se nam smejali? Nekateri pa te svoje ideje, zamisli povedo naglas. Si upajo. Kot Jon. Včasih se zatakne že pri vsakdanjih rečeh kot na primer pri stilu oblačenja ali glasbi, ki jo poslušamo. Pri nakupovanju oblačil prav tako velikokrat ne upoštevamo svojih želja, ampak se sprašujemo, če bo všeč vrstnikom. Največ takih težav imamo mi, najstniki. Pogostokrat pa nas v naših željah nihče ne podpre. Takrat ne vemo, če bi nadaljevali. A če si nekaj močno želimo, bomo nadaljevali in se potrudili, da nam uspe (zelo dober primer so športniki). Vendar na naši poti ni vse popolno. Na začetku je velikokrat težko začeti, sploh če ne vemo, kje. Potem nam gre nekaj časa vse kot po maslu, nato pa doživimo padec: poškodbe ali izgubo podpore. To nas ne sme potreti. Jon se je iz svojih padcev (dobesedno) naučil, kako se izboljšati. Ni obupal, ampak se je pobral in padcev ni jemal kot velik minus, ampak je iz njih iztisnil največ in jih izkoristil za napredovanje. Tako se je učil. Vzpone pa je imel za potrditev tega, kar je počel.
Ko se o nečem naučimo veliko, je čas, da to znanje prenesemo na druge. Kot Jon postanemo učitelji. Biti učitelj pomeni predajati svoje znanje, izkušnje naprej. Pomeni tudi podpirati svoje učence, jim stati ob strani pri vzponih in padcih, jim dajati nasvete, pohvale in kritike. Od učencev pa je odvisno, kako bodo to znanje izkoristili. Učimo pa se tudi sami, iz svojih izkušenj. Lahko bi rekli, da smo tudi sami svoji učitelji. Učimo pa se vsak dan, dokler živimo.
Ko smo si ogledali predstavo Anton Podbevšek teatra Jonathanov poslednji poljub, smo gledalci veliko pozornosti namenili video projekciji. Odlomke iz knjige so brali nekateri znani Slovenci (športniki, politiki in drugi). Ti pa niso želeli biti vsakdanji. Stopili so iz okvirjev povprečja in postali so, kar so si zelo želeli. Le želja pa ni dovolj, da se nam nekaj uresniči. Za to je potrebno veliko dela, truda in odrekanj. To pa se nam kmalu obrestuje. Pogostokrat pa se podcenjujemo. Govorimo si, da tega mi ne zmoremo. Iz zgodbe pa vidimo, da meje ni. Lahko to storimo, le poskusiti moramo. Vendar pa niso posebni le znani športniki, politiki in igralci. Skoraj vsak človek opravlja neko delo, poklic. Vsak poklic je pomemben, nobenega ne bi smeli zaničevati ali imeti za slabšega od drugih. Če si želi nekdo postati kmet, zakaj to tudi ne bi bil? Če ga to veseli in osrečuje, naj opravlja ta poklic. Zagotovo ga bo opravljal bolje kot kakšen drug poklic, ki mu ni všeč. (S tem, ko sem kot primer dala poklic kmet, nisem hotela reči, da je manjvreden kot drugi. Postavila sem ga kot primer, ker je ljudi, ki se odločajo za ta poklic vse manj in mnogi mislijo, da je slabši kot drugi.) To je prikazoval tudi del projekcije, kjer so bila napisna imena različnih ljudi in njihovi poklici.
Projekcija je prikazovala tudi nekatere slavne osebnosti (izumitelje, matematike, fizike …) in besede, ki so jih izrekli. Na koncu pa smo lahko videli še slike otrok in stvari, ki jih bodo ti nekoč storili (rekordi, izumi …). Sporočilo tega je bilo, da so bili v preteklosti posamezniki, ki so stopili iz kalupa povprečnosti in storili nekaj novega. Če bi tega ne storili, danes teh izumov ne bi poznali, svetovni rekordi ne bi bili postavljeni, tudi marsikaterih stvari o naravi, življenju ne bi vedeli. Čez nekaj let, stoletij ali že jutri, pa bodo nekateri storili nekaj, za kar danes ne bi verjeli, da se bo zgodilo.
Biti drugačen pomeni tvegati, iti do mej svojih zmogljivost, ugotoviti, da zmoremo še več. Ne pomaga, če sto ljudi vsak pri sebi razmišlja o tem, kaj vse bi lahko storili, pomaga pa (vsaj začetek je), da ena sama oseba pove to naglas. Ne bojmo se torej povedati svojih mnenj, idej, želja, čeprav se drugim zdijo ‘nore’, neuresničljive. Mogoče bomo pa prav mi tisti, ki se nas bodo čez nekaj desetletij spominjali po kakšni posebni stvari. Če si nekaj resnično močno želimo, nam bo s pomočjo truda tudi uspelo. Ne bo nobenih meja zmogljivosti.
