Select Page

Življenje je kot vožnja na vlakcu smrti. So trenutki, ko ‘umiraš’ od strahu, so pa tudi momenti, ko si oddahnemo od vsega tega adrenalina, ki se nam je tako intenzivno pretakal po krvi samo nekaj sekund nazaj. Med tem ‘počitkom’ mislimo samo na sprostitev in ne na vse izzive pred nami. Tako nekako je šlo šolanje od doma po mojih izkušnjah.

Pred približno leto in pol dni nazaj si nisem nikoli mislila, da bo ta virus tako izrazito zavzel in definiral naše življenje danes. Spomnim se trenutka, ko so nam povedali za 14 dnevni ‘dopust’ od šole. Pomnim tudi zadnji dan pred tem, ko ni bilo obvezno priti, a jaz in par drugih posameznikov našega živahnega razreda se je še vedno odločilo zasesti šolske klopi še zadnji dan. Ni bilo mask, menjali smo razrede in našel bi se tudi posameznik, ki še vedel ni kaj beseda epidemija sploh v resnici pomeni.

Od tistega dneva naprej so nas že dvakrat poslali za domače šolske klopi pred računalniški ekran. Premor od dela na daljavo smo imeli konec lanskega šolskega leta, ter začetek tega. Med tem domačim šolanjem, bi lahko moje občutke opisali z vzpenjanjem proti vrhu padca na vlakcu smrti. Čedalje bolj intenzivnejše počutje odrezanosti od sveta je privedlo do ne motivacije h delu, slabšanje socialnih veščin ter predvsem osamljenosti. Dnevi so se začeli mešati skupaj in cel teden ni bil nič drugega kakor samo tabela okvirčkov, v katerih so bile napisane povezave do elektronskih učilnic določenih predmetov. Vsaka šolska ura je bila podobna tisti pred njo ter tisti po njej, obšolske dejavnosti so več ali manj vsebovale le poležavanje v udobju svojega doma ter kakšen sprehod po naravi, naši prijateljski stiki pa so bili omejeni na socialna omrežja. Vse je bilo drugačno kakor je bilo po navadi. Normalnost je postala neupoštevanje ukrepov in drugačnost je postala normalnost.

Konec drugega šolanja na daljavo se je zgodil že kar nekaj časa nazaj. Primerjali bi ga lahko s tem olajšanjem po razburljivem delu vlakca smrti. Vsi koščki so se začeli postavljati na svoje mesto, kolesca so se začela pravilno obračati in celoten stroj življenja se je začel pomikati po starih zarjavelih tirnicah. Seveda ni isto kakor prej, a kaj se imamo za pritoževat? Vsaj nismo več kakor zlate ribice, zaprte v akvariju, ampak plavamo kakor skuše v Jadranskem morju … če bi imela skuša poškodovano plavut in bi bilo Jadransko morje polno smeti ter ograjeno od preostanka širnega oceana.

Maske so še vedno obvezne, nadležne, a nujne za izboljšanje položaja družbe. Upamo lahko le, da se ta dolga vožnja z vlakcem smrti čimprej konča na kar se da miren način ter da se v lunapark epidemij, mask in razkužila ne vračamo več kaj kmalu.

Lana Furtula 9. b

(Skupno 3 obiskov, današnjih obiskov 1)