Select Page

Nekoč sta živela slon in miš. Slon je bil velik in ponosen, saj je bil največji v gozdu. Miš pa je bila majhna, sramežljiva in pametna. Tako je miška nekega dne hodila skozi gozd. Tam gori na veji pa je zagledala velik, sočen sadež. Zelo si ga je želela, a ga sama ni dosegla. Tako je mimo prišel slon. Miška ga je prosila: »Daj mi ti, ki si tako velik in imaš dolg rilec, odtrgaj mi, prosim, tisti lepi sadež.« Slon se stegne in odtrga sadež. Ampak, ko je videl lepoto tega sadeža, se je odločil, da ga bo kar sam pojedel. Miški to ni ugajalo in je rekla: »Hej! To pa ni prav,« je nadaljevala, »jaz sem sadež videla prva.« S sklonjeno glavo in praznim trebuščkom je šla naprej.

Potem pa so nekega dne prišli lovci na slone. Po vsem gozdu so nastavili mreže in pasti. V eno se je ujela miš, v sosednjo pa slon. Miš je brez problema ušla skozi luknjice, slon pa je ostal notri. »Pomagaj mi!« je javkal slon. Miška mu bi lahko pregriznila vrvi, a to ni storila zaradi tistega sadeža. Rekla mu je: »Zdaj si pa dobil. Najprej si vzel sadež, zdaj pa hočeš še, da te rešim. Naj ti bo tokrat, ampak naslednjič se te ne bom usmilila.« Pregrizla je vrvi in slon je šel ven. Zahvalil se ji je. Nato pa sta šla vsak svojo pot in se nista nikoli več srečala. Miš je bila ponosna nase, ker mu je odpustila, slona pa je bilo neizmerno sram svojega nesprejemljivega obnašanja. 

NAUK: Tudi če vam kdo drug naredi kaj slabega, je prav, da mu to odpustite.

   

Christian Janjac, 7. a
(Skupno 153 obiskov, današnjih obiskov 1)