v svojem brlogu mirno sedi.
Gole kosti po tihem obira,
kokošja pečenka bolj ji diši.
Dovolj ji je teh starih pomij,
iz brloga počasi odide.
Se odpravi do bližnjih kmetij,
tam pa se z oslom čuvajem snide.
A je pa zvita, ta stara lisica.
Prijazen obraz si naredi,
reče, da prišla je obiskat strica,
osel naprej jo spusti.
Si misli lisica:,
“ta pa v glavi nima dosti soli!”.
V ogradi potem si kokoši nabere,
stlači jih v velike vreče,
potem šila in kopita pobere,
v brlogu vse si speče,
in z užitkom se naje.
Nekaj dni se to še ponavlja,
a oslu nekaj čudno postaja!
Če strica obiskati pride,
zakaj potem takoj odide?
In kaj v velikih vrečah nosi?
Lisica pač ga v zvitosti prekosi.
A nekega lepega dne,
lisici zmanjka sreče.
Osel hitro jo vpraša,
kaj pa nosi tiste vreče?
Ko gre stricu na obisk,
zakaj po par minutah pobere pete?
Lisica nič ne reče,
hitro v gozd nazaj steče.
Oslu zelo se čudno zdi,
ko gospodar vse dneve govori,
da res nima sreče,
večina perutnine mu uide in uteče.
Oslu zdaj jasno se zdi,
končno se mu razsvetli!
Ko lisica vreče nosi,
v njih male so kokoši!
Osel hudo se razjezi,
do lisice mu milosti ni!
Ko lisica nazaj spet pride,
iz oči mu jeza šviga.
Od jeze se mu zatemni,
na ves glas močno zariga,
da kmeta iz spanja prebudi.
Ko kmet ven pridirja,
lisico zvitorepko vidi.
Puško hitro pobira,
nameri – in ustreli.
Puška poči,
osel skoči,
se pred lisico vse zatemni,
na mestu mrtva obleži.
Kaj z oslom je bilo, ni znano,
pesmica od tu naprej molči.
Luka Umek, 7. a
(Skupno 52 obiskov, današnjih obiskov 1)
