Mami vstani, pripravi zajtrk mudi se,« so bile besede mojega nadobudnega prvošolčka, ki se je 3. septembra zbudil prvi v družini, se prvi oblekel in kot sam pravi si naredil »pridno frizuro« za pridne šolarje ter prvi stal pred avtom, pripravljen v nizkem štartu na maratonski tek vseživljenskega učenja. Ko smo se pripeljali v šolo, je zopet prvi vodil našo družinico do vhoda v hram znanja. Ob uvodnem pozdravu vodstva šole in župana je navdušeno ploskal, a sledile so minute nestrpnosti. Devetošolci so klicali prvošolce enega za drugim in jih odpeljali do razreda. A naš Tian je bil na vrsti šele 28. In preden je prišel na vrsto, ga je že postalo pošteno strah, da ga niso sprejeli v šolo. » Tati, a bom moral še eno leto v vrtec nazaj?« Ko smo ga že mirili, se je oglasil devetošolec: »Tian Černe, 1.a.« Naš mali vseznalček se je pognal po rutico in tako prvič, a ne prvi vstopil v svoj razred. Mogoče niti ni potrebno, da sem zapisala vse to , saj verjamem , da se bo tudi sam spominjal tega dne, kot se jaz spominjam mojega prvega šolskega dne. Vonj šolskih copat, barvic in malica. Še pomnite tovariši?
Zemira Černe, mati prvošolca
