Zjutraj sva z Nazlıcan komaj vstali, saj sva bili še vedno zelo utrujeni. Nicole, najina gostiteljica, naju je že klicala k zajtrku. V šolo smo šli z rednim avtobusom, vožnja je trajala skoraj eno uro.
Na oglasni deski v šoli je že visel razpored prisostvovanja pri rednih urah pouka. Pouk v šoli se razlikuje od našega, imajo tudi nenapovedane teste, v vsakem razredu pa je čez 30 učenk. V razredu nimajo računalnikov in projektorjev, prav tako nimajo dostopa do interneta. Učenci so večinoma v enem razredu, učitelji pa se menjavajo. Sama šola je sestavljena iz treh delov – osrednji del je ostanek starega samostana, nedolgo nazaj pa so dozidali 2 prizidka na vsaki strani. Imajo tudi novo telovadnico, ki jo lahko pregradijo na 2 manjša dela s pomočjo dvižne stene.
Na vrhu osrednje stavbe je posebna soba, ki je namenjena meditaciji in sproščanju v času daljših odmorov. Učenci v šoli nimajo organizirane redne prehrane, malico nosijo s seboj od doma, prav tako nimajo copat – cel dan so obuti, lahko pa pospravijo svoje šolske stvari v omarice, ki jih imajo v matičnih razredih. Pouk se prične ob 8.15, tako kot pri nas, konča pa se ob 13.10.
Po tretji uri smo se vsi zbrali v meditacijski sobi, kjer smo se poslovili od učencev in učenk ter ostalih učiteljev. Dobili smo tudi manjša darila v spomin na preživeti teden v Nemčiji.
Po kosilu v šoli so nekateri odšli v terme na kopanje, ostali pa smo preživeli popoldan z gostujočimi družinami.
Lara Berce, 9. a
