Dobila sem nalogo, da opišem naš tehniški dan, katerega vodja je bila Helena Jordan. Pa začnimo!
V petek, 19. 5. 2017, ob 6.30 smo se učenci, že dodobra zbujeni, zbirali pred šolo, kjer smo si najprej razdelili šolsko malico. Stopili smo na avtobus in se odpeljali željni spoznat nekaj novega. Vožnja do Postojne je bila ovinkasta, a hkrati tudi lepa, saj se je skozi okno razprostirala prelepa pokrajina. Po kakšni uri in pol smo končno prispeli na svoj cilj. V Postojni nas je pričakal prijazen gospod Leon, ki nas je najprej peljal v učilnico, kjer smo imeli čas, da pojemo svojo malico. Med tem ko je osmi razred ostal v učilnici, smo se devetarji odpravili na naše prvo predavanje, ki ga je vodil profesor kemije, biologije in fizike. Pogovarjali smo se o energiji, o tem, kaj je energija, kje jo pridobivamo, zakaj jo rabimo in tako dalje. Všeč mi je bilo, da nas je učitelj vključil v pogovor, nam razlagal snov na zanimiv način in z nami spregovoril o segrevanju zemlje, o katerem zdaj vem veliko več. Za konec predavanja nam je predstavil tudi par poskusov, s katerimi nam je pokazal, kaj vse je gorljivo. Po zaključku predavanja smo se odpravili v njihovo šolsko jedilnico, kjer nas je čakala še ena malica, pravi gozdarski sendvič s sokom. Tam nas je sprejela tudi prijazna učiteljica, ki nas je odpeljala v majhno učilnico, kjer nam je predstavila njihovo šolo, gozdarstvo, predelavo lesa, kaj lahko iz lesa naredimo in tako dalje. Iz te predstavitve sem si zapomnila, da je Slovenija tretja država, ki ima največ gozdov v Evropi, da ima njihova šola svoj gozd, ki ga obdeluje, da z briketi skoraj ne kurijo več, in da v slovenskih gozdovih uspeva 71 domačih drevesnih vrst. Všeč mi je bilo, da je bil njen govor kratek in jedrnat, saj smo zaradi tega imeli dovolj časa, da si ogledamo še šolo in šolski park. V hodniku šole nam je učiteljica pokazala maketo njihovega projekta Hišica za sprostitev, ki smo si jo lahko tudi nato ogledali v izdelavi. Hiša za sprostitev je lesena hišica, v kateri so klopi in čebelnjak. Omenila je tudi, da ena izmed masaž vključuj čebelje pike, kar se mi zdi noro. V parku sta bila tudi kokošnjak in zajčnica. Po ogledu, ko smo mislili, da je že vsega konec, nas je ponovno sprejel učitelj Leon, ki na šoli poučuje gozdarstvo. Pričakovala sem, da nam bo predstavil nekaj o gozdarstvu in gozdarstvu na šoli, a njegovo predavanje je bilo čisto nepričakovano o nečem drugem. Govoril je o beguncih, dajal nasvete za življenje, nam govoril o njegovih življenjskih zgodbah in tako naprej. Njegova predstavitev mi je bila najbolj všeč, saj sem se veliko naučila. Za konec nas je presenetil s svojimi pečenimi kruhki, mi pa njega z aplavzom. Mislim, da smo bili vsi navdušeni. Pot do šole je bila normalna vse do Žužemberka , kjer nas je doletela nesreča, saj se je naš avtobus kar ustavil sredi ceste. Bili smo vsi v šoku, a učiteljice so nas pomirile in spravile iz avtobusa na varno. V Žužemberku smo si nekateri privoščili sladoled, medtem ko smo čakali na drugi avtobus, in ko je ta prispel, smo se odpravili nazaj v šolo.
Pika Polonca Klančičar
