Pisala bom o Corona virusu, ki se potepa po svetu že več kot leto dni.
V tem letu sem veliko razmišljala: kdaj se bo ta situacija sploh končala, kdaj bomo nehali nositi maske, kdaj se bomo lahko družili brez razdalje, kdaj se bo končala policijska ura,… Biti otrok v tem šolskem letu je malo dolgočasno in malo zmedeno. Med karanteno nismo imeli nikogar s katerim bi se pogovarjali, saj smo se s prijatelji družili le preko socialnih omrežij. In če socialnih omrežij nisi imel, nisi imel toliko stika s prijatelji. Družili smo se pa preko zooma,… Nekateri učenci uporabljajo telefon ves čas tako v času virusa, kot tudi prej.
Corona je nekaterim povzročila veliko težav, npr. umrli so ljudje, ki so jim bili blizu ali pa so zboleli, nekateri so sami zboleli in niso mogli na počitnice… Naučili smo se manj, kot bi se v šoli. V času dela na daljavo ssmo uporabljali videokonference, v spletnih učilnicah smo imeli zvočne posnetke, razlage, …
Za učence je bilo težje, saj vsi niso imeli dobre internetne povezave, ali pa uporabljati računalnik…
Zaradi poka na daljavo smo bili doma, večino našega dneva pa smo preživeli pred računalnikom. Lahko bi rekli, da je bilo to leto kar drugačno.
Nekateri so imeli veliko skrbi, nekateri pa so delo prepustili drugim. Ko vprašaš otroke, kakšen pouk bi imeli raje na daljavo ali v šoli, dobiš veliko različnih odgovorov. Nekateri si zelo želijo, da bi prišli nazaj v šolo, ker se doma dolgočasijo ali pa jim je takšen način dela težji. Nekaterim pa je delo na daljavo boljše (meni je), saj lahko spijo dlje časa, sami razvrščajo urnik itd.
Meni je delo na daljavo boljše, po eni strani pa slabše.
Taja Janko, 6. b
