Končno sem se začela navajati na naš razred, a prišla je korona in čedalje manj sem se pogovarjala s sošolci in jih videla. V prvem valu sem veliko svojega časa porabila za šolo. Zoomov nismo imeli ravno veliko, razen mogoče vsake dva tedna kakšno razredno uro. Proti koncu smo počasi imeli tudi kakšne druge predmete.
V drugem valu smo imeli vsak dan vsaj tri zoome ali pa celo več, zato smo za računalniki preživeli več časa, kot v prvem valu. Kasneje smo imeli tudi BFO odmore med malico, katerih nisem ravno velikokrat obiskovala, saj sem želela imeti malo več odmora zase, saj me je že vse bolelo od gledanja v računalnik. Dnevi doma so se mi zdeli čedalje daljši in komaj sem čakala, da bom lahko šla kam drugam, kot samo bila doma. Verjetno pa sem šla starim staršem, prababici, bratcu ter staršem kdaj že pošteno na živce, saj niso mogli priti do računalnika ali pa sem jih spraševala stvari, ki mi niso bile jasne ter jim težila z nepomembnimi stvarmi. Dobra plat korone je bila samo to, da nismo rabili zgodaj vstajati in da smo si čas, ko nismo imeli zoomov lahko razporedili po svoje. Ker sem bila veliko doma, sem že malo pogrešala pouk v šoli, saj sem med odmori lahko klepetala s prijateljicami in vsak odmor ali pouk se je dogajalo kaj zanimivega. Če bi morala izbirati med delom na daljavo in učenjem v šoli, bi raje izbrala pouk v šoli, saj je razlaga učiteljev v šoli boljša in lažje vprašam učitelja, če me kaj zanima.
Nuša Derganc 9. b
