Nekoč so nekje bogu za hrbtom živeli trije prašički. Prvi je bil Francelj. Bratoma je vedno solil pamet, ker je bil najstarejši. Drugi je bil Ferdo, tretji pa Fridolin. Bil je najmlajši in vedno je imel pajčevino v trebuhu. Nekega dne so se odločili, da odidejo s trebuhom za kruhom.
Odšli so iz svoje vasi, vsi brez ficka v žepu. Hodili so tri dni in prispeli na prazen prostor ob nekem jezeru. Dogovorili so se, da si bodo tu zgradili vsak svojo hiško. Francelj jo je naredil iz slame, Ferdo iz lesa in Fridolin iz opeke. Najmlajši brat je bil ves čas lačen. Zato je odšel v gozd, da si nabere kakšne gozdne sadeže. Ves čas mu je sledil volk. Ko se je delal mrak, je volk prišel iz gozda. Prašički so skočili vsak iz svoje hiške. Volk je zarjovel: ” Lačen sem kot volk! ” Prašički so se zopet poskrili v hiške. Volk je zajel sapo in močno pihnil v Franceljnovo hiško, ki jo je kar odpihnilo. Zato je ta zbežal v Ferdovo hiško, ki jo je volk ravno tako uničil. Oba sta stekla do njamlajšega brata. Njegove hišice volk ni mogel podreti, če se je še tako trudil.
Odšel je nazaj v gozd brez plena in njegovi tovariši so se norčevali iz njega.
Anja Šporar, 7. b
Nekoč so živeli mama in sedem kozličkov. Mama je nekega dne odšla po hrano za svojo družino. Volk je to opazil in se hitro pritihotapil do hišice. Ogovarjal je mlade kozličke, kot da je njihova mama, vendar mu niso nasedli. V hišo pa ni mogel, ker je bila zaklenjena. Ker je bilo zelo vroče, je volk dal enega na zob, se potopil v bližnje jezero, da je bil moker kot pes in umazan kot svinja.
Drugič je poskušal pri kozličkih, vendar brez uspeha. Da je zgodba še bolj strašna, je vdrugič za njim stala mama kozličkov, jezna kot sam hudič. Lopnila ga je po glavi in volk je skoraj stegnil pete. Ko se je prebudil, mu je mama navila še ušesa, ker ga je imela poln kufer, in ga odpodila izpred hiše kot steklega psa.
Volku je skoraj odbila zadnja ura, če ne bi pravi čas odnesel svojih pet.
Blaž Pelko, 7. b
