V OŠ Dolenjske Toplice poteka sodelovanje za Župančičevo bralno značko že 47 let v okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije. Tako množično branje oziroma sodelovanje učencev pri bralni znački je edinstven primer v Evropi. Tudi pri nas število učencev značkarjev narašča, saj je letos opravilo bralno značko kar 245 učencev. Standard za OŠ je, da bi osnovno – primarno bralno značko opravili vsi učenci. Kar 19 učencev pa imamo letos zlatih značkarjev; to pomeni, da so vseh 9 let uspešno opravili Župančičevo bralno značko in bodo v Kulturnem centru Janeza Trdine prejeli zlata bralna priznanja. Naj povem, da poleg bralne značke naši učenci tekmujejo tudi za Cankarjevo priznanje. Letos smo prejeli 38 bronastih in 4 srebrna priznanja, Mega kviz je opravilo 33 učencev, predšolsko bralno značko Mavrično ribico 66 otrok vrtca Gumbek, eko bralna značka še ni končana, sodelujemo pa tudi v projektu bralna značka za odrasle v okviru Knjižnice Mirana Jarca. Vanjo smo vključeni vsi zaposleni in tudi tu število značkarjev narašča. V nadaljevanju si lahko preberete še intervju z letošnjim gostom ob podelitvi bralnih priznanj na OŠ Dolenjske Toplice pisateljem Dimom Zupanom.
Marija Andrejčič, organizatorica branja v OŠ Dolenjske Toplice in v vrtcu Gumbek
- Gospod Dim, za začetek Vas prosim, če se nam sami malo predstavite.
Sem upokojeni pisatelj, oče dveh hčera, živim v Ljubljani, tudi moj oče je bil pisatelj. Pisateljska pot mi je bila že znana. Ko se mi je rodila prva hči, sem se šele začel ukvarjati s pisanjem, ker sem moral pripovedovati pravljice pred spanjem.
- Kdaj ste se šolali in kje?
Šolal sem se v Ljubljani na OŠ Prule, nato v nižji gimnaziji in nato sedmi in osmi razred na Prulah, nato pa gimnazija Vič, kjer sem maturiral in začel študirati pravo. Zaključil sem prvo stopnjo in odšel v vojsko, žal druge stopnje nisem dokončal. Manjka mi samo kriminologija.
- Ste sin pisatelja Vitomila Zupana, po poklicu ste pravnik, vendar delujte kot samostojni kulturni delavec. Kaj to pomeni!
Za pisatelje ni posebnih šol, ker je biti pisatelj odvisno od talenta, kako ti deluje domišljija. Če tega ne zmoreš ni vrhunskih del. Dober pisatelj lahko napiše le eno dobro knjigo v življenju, saj večina tega zmore.
- Kakšno pa je bilo Vaše prvo delo?
Prvo delo je Trije dnevi Drekca Pukca za mojo prvo hčerko, ki je zdaj že odrasla.
- Vaša leposlovna dela za mladino so zelo raznolika. V nekaterih besedilih imajo glavno besedo mlajši otroci, v drugih malo večji oziroma mladostniki. Kako se to kaže?
Ko sem se odločil, da bom pisal, sem se odločil, da bom pisal za vse. Napisal sem tri romane za odrasle, za Leteče mačke, ki je na robu odraslosti. sem dobil Levstikovo nagrado.
- Zakaj v svojih delih uporabljate karakterno komiko , izogibate pa se besedne čistosti, predvsem pri poudarjanju negativnih lastnosti knjižnih oseb?
Nekaj je pripisati mojemu stilu, zelo pomemben je humor, da bralce pritegne.
- Leta 1997 ste prejeli Levstikovo nagrado za roman Leteči mački in zbirko povesti o Drekcu Pekcu in Pukcu Smukcu. Nam lahko nekaj poveste o teh dveh delih.
Serija o Drekcih Pekcih je zbirka petih knjig, kjer so opisane dogodivščine glavnih junakov in otroška ženska lika Nika in Tina.
- Pa naštejmo še nekaj Vaših del: Tolovajevo leto, Zobek na dopustu, Maščevanje strašne juhice, Onkraj srebrne mavrice, Dežela odrezanih glav, Osica Maja… Katero od teh Vam je posebno pri srcu?
To je najtežje vprašanje, saj se težko odločim za svoje najboljše delo, to je treba prepustiti bralcem, sicer pa je moje najljubše delo vedno tisto, ki je še v nastajanju.
- Zgodbe nekega Hektorja so bile pred leti uvrščene za Cankarjevo tekmovanje za učence 4. in 5. razreda. Kaj Vi kot avtor menite o teh delih?
Te knjige so imele izreden odziv tako pri bralcih kot pri kritikih. Hektor in male ljubezni je nagrajena z nagrado Desetnica, Hektor in zrela hruška pa je nagrajena z Večernico. Po vseh sedmih knjigah je nastalo sedem radijskih iger v režiji Irene Glonar in na svetovnem bienalnem festivalu v Bratislavi je radijska igra prejela grand prix za najboljšo mladinsko radijsko igro na svetu v zadnjih dveh letih, kar je neverjeten uspeh.
- Ste Ljubljančan in živite v Ljubljani. S čim se trenutno ukvarjate?
Sem v pokoju in imam vikend na meji med Dolenjsko in Zasavjem v vasi Padež pri Podkumu, kjer se ukvarjam s čebelarstvom, saj sem tudi čebelar, s kolesarstvom in zelo rad hodim v hribe.
- Zdaj pa še nekaj sodobnosti. Pri nas na šoli smo pred kratkim izvedli tretji Andersenov večer in s tem obeležili svetovni dan mladinske književnosti. Včeraj pa je bila že druga evropska bralna noč. Kaj menite o tovrstnih akcijah?
Te akcije zelo podpiram. Včeraj sem sodeloval na bralni noči v NUK-u v Ljubljani, bil sem tudi na bralni noči v Slovenj Gradcu, kjer so otroci brali moje knjige in učenci so v šoli tudi prespali. Se pa redno udeležujem tovrstnih prireditev v Ljubljani. Če pa me povabijo, pridem z veseljem tudi drugam, kjer se družim z bralci svojih del. Zame je to dragocena povratna informacija.
- Smo v letu ponovne uprizoritve prvega slovenskega dramskega besedila, ki nas uvršča v sam vrh evropske kulturne dediščine, ne smemo pa tudi pozabiti, da imamo najstarejšo režijsko knjigo Evrope. Kaj menite o teh besedilih? Ste si pasijon mogoče ogledali?
Nisem si ga še ogledal, poznam pa ljudi, ki to delajo v Škofji Loki. Je pa to izvrstna zadeva, saj cela Škofja Loka živi s tem, vsekakor vredno ogleda.
- Kaj svetujete nam mladim bralcem?
Po mojem mnenju je branje bližnjica do spoznanj, saj človek ne more vedno potovati naokrog, zato lahko precej tega novega znanja dobi v knjigah. S tem si bogatite besedni zaklad. Zaradi novih elektronskih medijev je branje žal večkrat zapostavljeno.
- Kako pa se Vi počutite med nami v Dolenjskih Toplicah?
Vedno sem vesel, če me povabijo v šolo ali v knjižnico, saj je ta stik z bralci dragocena izkušnja in mi pomeni več kot vsaka strokovna kritika.
Gospod Dim, lepo se Vam zahvaljujem za odgovore in Vam želim srečno pot v Ljubljano.
Te akcije zelo podpiram. Včeraj sem sodeloval na bralni noči v NUK-u v Ljubljani, bil sem tudi na bralni noči v Slovenj Gradcu, kjer so otroci brali moje knjige in učenci so v šoli tudi prespali. Se pa redno udeležujem tovrstnih prireditev v Ljubljani. Če pa me povabijo, pridem z veseljem tudi drugam, kjer se družim z bralci svojih del. Zame je to dragocena povratna informacija.
- Smo v letu ponovne uprizoritve prvega slovenskega dramskega besedila, ki nas uvršča v sam vrh evropske kulturne dediščine, ne smemo pa tudi pozabiti, da imamo najstarejšo režijsko knjigo Evrope. Kaj menite o teh besedilih? Ste si pasijon mogoče ogledali?
Nisem si ga še ogledal, poznam pa ljudi, ki to delajo v Škofji Loki. Je pa to izvrstna zadeva, saj cela Škofja Loka živi s tem, vsekakor vredno ogleda.
- Kaj svetujete nam mladim bralcem?
Po mojem mnenju je branje bližnjica do spoznanj, saj človek ne more vedno potovati naokrog, zato lahko precej tega novega znanja dobi v knjigah. S tem si bogatite besedni zaklad. Zaradi novih elektronskih medijev je branje žal večkrat zapostavljeno.
- Kako pa se Vi počutite med nami v Dolenjskih Toplicah?
Vedno sem vesel, če me povabijo v šolo ali v knjižnico, saj je ta stik z bralci dragocena izkušnja in mi pomeni več kot vsaka strokovna kritika.
Gospod Dim, lepo se Vam zahvaljujem za odgovore in Vam želim srečno pot v Ljubljano.
