Irena Cerar je urednica revije National Geographica Juniorja, pripovedovalka, planinska vodnica in avtorica dveh knjig: Pravljične poti Slovenije in Pravljične v zgodovino.
Kadar smo se z družino odpravili po Sloveniji, smo s sabo imeli družinski izletniški vodnik Pravljične poti Slovenije. Sedaj sva avtorico knjige tudi spoznala. Prosila sva jo, če z njo narediva intervju in gospa Cerar je privolila.
Ste urednica revije National Geographic Junior. S katero od številk ste najbolj zadovoljni?
O, to pa težko rečem. Devet let sem že urednica, vtem času je izšlo že okoli 90 številk, zato mi je težko reči, katera mi je najbolj všeč. Ampak skoraj vedno, ko revija pride iz tiskarne in jo vzamem v roke, rečem: ”No, pa je spet ena lepa številka!”
Katerega leta ste postali urednica omenjene revije?
To sem sicer že nehote izdala. Bilo je leta 2004.
Zakaj ste želeli postati urednica? Ali so se vam pričakovanja uresničila?
Najprej sem bila urednica za slovenščino pri založbi Rokus Klett in sem urejala šolska berila. Študirala sem namreč primerjalno književnost. To delo mi je bilo zelo všeč, a ko so mi ponudili mesto urednice National Geographic Juniorja, nisem niti za trenutek oklevala. Narava ter vse, o čemer piše revija, me že od otroštva zelo zanima. Lahko rečem, da so se vsa moja pričakovanja uresničila! Uživam v svojem delu in se hkrati veliko naučim.
Koliko sodelavcev pomaga pri ustvarjanju revije?
Poleg mene so v stalni ekipi še oblikovalec in sodelavci v marketingu ter prodaji; potem pa je tu še vsaj 20 zunanjih sodelavcev: prevajalki, lektorica, fotografi, pisci, ilustratorji, recenzenti, korektorji … Kar nekaj ljudi je potrebnih, da nastane revija.
Napisali ste že dve knjigi: Pravljične poti Slovenije(leta 2004), in Pravljične poti v zgodovino (leta 2009). Mogoče pripravljate še kakšno knjigo? Če jo, kakšna bo tema in kdaj lahko pričakujemo njen izid?
Prav bi bilo, če povemo, da so te moje knjige družinski izletniški vodniki. To pomeni, da družine vodijo v različne kotičke Slovenije, toda na začetku vsakega izleta je vsak cilj predstavljen z ljudsko pravljico ali pripovedko. Zdaj pripravljam tretjo knjigo, ki bo imela naslov Pravljične poti čez mejo. V tej knjigi bomo šli v Italijo, Avstrijo, na Hrvaško in Madžarsko. Izšla naj bi čez približno 3 leta pri založbi Sidarta, ki je tudi založnik prvih dveh knjig. To je pri nas najboljša založba za tovrstne knjige. Pri Sidarti tudi vedo, kakšna velika raziskovalna naloga je narediti takšno knjigo. Zato niso preveč hudi, če kakšen mesec ali pa dva zamudim…
Kateri so vaši konjički?
Uuu, to pa težko rečem, ker jih je veliko. V bistvu težko ločim med delom in konjički, ker sem ena tistih redkih srečnic, da je njihovo delo tudi njihov konjiček. Poleg tega, da sem urednica Juniorja, na različnih dogodkih tudi pripovedujem ljudske pravljice. Ljudem se zdi smešno, ampak tudi s pravljicami je veliko dela! Rada berem, delam jogo, raziskujem naravo ter potujem. Moje delo in hkrati tudi moj konjiček je vodenje izletov, na katerih pripovedujem pravljice, saj sem tudi planinska vodnica.
V kateri kraj si želite iti?
Želim si iti na Novo Zelandijo in v Tibet. Ali po narodnih parkih Združenih držav Amerike.
Mislite, da se bo vaša želja uresničila?
Da, mislim da se mi bo.
Luka in Peter Pršina, 4. b
