Desetnico, nagrado za najboljše otroško ali mladinsko delo, ki jo podeljuje Društvo slovenskih pisateljev, letos prejme Vinko Möderndorfer. Žirijo je prepričal z mladinskim romanom Kit na plaži. V Kitu na plaži je bralec skozi zgodbo 14-letne Nike soočen z nenaklonjenim odnosom okolice do drugačnosti. Bralec v Möderndorferjevem romanu spremlja Niko, ki se poleg odraščanja, prve ljubezni, vključevanja v razred po selitvi iz Pariza spopada še z lastnim sprejemanjem mlajšega brata Igorja, ki ima downov sindrom.Večplastno zgodbo povezuje rdeča nit motiva kita glavača, ki predstavlja anomalijo svoje vrste. Möderndorferjeva spretna uporaba jezika se najbolj izkaže ravno pri Igorju, saj mu s preprostim otroškim jezikom uspe prikazati njegovo iskrenost, avtentičnost in sposobnost empatije ter ga s tem približati bralcu.Obenem roman opozarja na aktualno problematiko inkluzije, ki bo v celoti mogoča šele, ko bo družba dojela, da imamo ljudje enake potrebe in želje ter da ljudje s posebnimi potrebami ne predstavljajo nobene grožnje, je zapisano v utemeljitvi nagrade. Roman Kit na plaži je napisal, ker je »čutil dolžnost mladim bralcem povedati, da smo vsi drugačni, da je na svetu šest milijard drugačnih ljudi. Da imamo pravico biti drugačni in da je drugačnost pravzaprav edino pravo bogastvo našega sveta«. »Nisem hotel napisati knjige o težavah fanta, ki ima downov sindrom. On je tak, kakršen je in nima težav s svetom. Mi imamo težave z njim,« je povedal Möderndorfer. Režiser in pisatelj Möderndorfer je v mladinski književnosti prepoznaven predvsem po pesniških zbirkah in otroški prozi. Do zdaj je izdal dva mladinska romana: z romanom Kot v filmu je na polju mladinske književnosti dosegel velik uspeh, saj je zanj prejel nagrado Mladinske knjige zlata ptica, večernico in desetnico, delo pa je bilo izbrano kot darilna knjiga za projekt Rastem s knjigo. V projektu je bila izbrana kot darilna knjiga tudi z letošnjo desetnico nagrajeni roman Kit na plaži. Sam pravi, da pri pisanju ne dela razlik in da je pisanje za vse vrste bralcev enako zahtevno. Razlika je le v tem, da je v romanih, po katerih posegajo najstniki, glavni junak najstnik. »Ko se odločam, da bo glavni junak zgodbe romana najstnik oziroma otrok, pa čutim samo večjo odgovornost,” je povedal in dodal, da se mu zdi, da mora biti v tem primeru še boljši. “Imam malo treme, ampak načeloma mislim, da je to enako zahtevno delo.« Teme, ki se jih loteva, so problemske, saj se mu zdi, da ima skoznje kaj povedati. Poskuša pa biti pri romanih za najstnike in otroke vseeno lahkotnejši, saj meni, da je svet odraščanja kljub težavam, ki jih imajo najstniki, svetel. Zato sta tudi oba njegova mladinska romana prežeta s humorjem.
