»Mlad človek snuje verze, rimo stavi do rime; in vse teče
prijetno po ravni strugi, brez težave, kar samo ob sebi, ter je nazadnje čisto podobno pesmi. Sladko cingljanje mu zveni v ušesu – odkod? Kakor spomin je na nekaj lepega, toplega, ki je bilo – kje, kdaj? Tiho skrivnostno šepečejo besede, šume kakor z vetrom leteče listje – kaj neki pomenijo? Nekaj pomenijo vsekakor; oko je rosno, srce mehko ob njih zvoku. Ljubezen, hrepenenje, bridkost… na tisoče jih je, brez števila, zmerom slajših in zmerom lepših:
besede so milo pojoče… »
Ivan Cankar
(Skupno 25 obiskov, današnjih obiskov 1)
