DOMIŠLJIJSKI DNEVNIK
Najprej razčistimo to stvar z dnevnikom! To so zapiski in ne dnevnik. Ko je mama šla v mesto, sem ji še posebej naročil, naj kupi takega, na katerem ne piše dnevnik. Še v pisanje dnevnika sem komaj privolil. A ko bom bogat in slaven, ko me bodo vedno oblegali novinarji in me spraševali o otroštvu, bom samo: »Tu imate moj dnevnik. Zdaj pa šc, šc!« Zato ne pričakuj, da boš v tem spisu našel »dragi dnevnik« tako ali »dragi dnevnik« drugače.
32. 18. 317 pr. n. št. Travnik ob potoku
Bilo je še jutro. Hladna rosa mi je vlažila bosa stopala, ko sem stopal proti Orfeju. Ležal je v travi in okoli oči mu je žarela rdečina, ko so mu po licih tekle solze. Ob njem je v travi ležala njegova ljuba plunka, ki je zdaj tiho samevala. To mi je dalo videti, da se je zgodilo nekaj strašnega. Zaradi bridke bolečine, ki mu je težila srce, mi je komaj izdal žalostno resnico. Tudi mene je ob vesti o Evridikini smrti navdala grenkoba. Poskušal sem si dopovedati, da žalost, pa naj bo še tako temačna, ne bo priklicala Evridike nazaj. Zapihal je hladen veter, da je zazeblo do kosti, pa mi ni bilo mar. Orfej je vstal in vzel svojo plunko, katere strune so odzvanjale tako sladek spev. S temno praznino v srcu se je podal prek travnika. Dejal je še: » Grem – v Had. Grem do kralja podzemlja in mu izpovem svojo žalost.« Njegova ljubezen je brezmejna, sem pomislil. Kakšen prijatelj bi pa bil, če bi ga kar pustil, naj gre sam. In sva šla, z ramo ob rami, da bi rešila Evridiko.
32. 18. 317 pr. n. št. Had
Pred vhodom v Had me je spreletel hladen pot po hrbtu. Izven je vel vonj smrti. Kamnite stopnice so se spuščale vedno globlje in globlje. Dlje kot sva po njih hodila, temneje, bolj mrzlo in zapuščeno je bilo. Praske teme so se vlekle po temačnih stenah predora, ki ga je tu in tam osvetljevala bakla. Ko sva stopila v malo širšo sobo, sva iz teme zaslišala globoko renčanje. V naju je zrlo šest oči, ki so se svetile v temi. Troglavi pes Kerber je stražil težka vrata v podzemlje. Na srečo, naju je spustil naprej. »Ampak, ali naju bo spustil tudi nazaj?« sem pomislil.
Prišla sva do temne reke Stiks. Ob pomolu se je na vodi zibal Haronov čoln. Ni naju hotel brezplačno prevoziti čez. Ko sva dovolj dolgo moledovala, je le popustil. Prehodila sva še en hodnik. Nenadoma se je hodnik razširil. S stropa so viseli stalaktiti in stalagmiti so na tleh grozili kot množica bodal. Naravnost pred nama sta stala dva kamnita prestola. Na enem je sedel hladen in temen Pluton, vladar podzemlja. Ob njem je sedela njegova žena, kraljica Persefona.
Orfej je pristopil k njima. Dolga temna Plutonova obleka, ki se je razprostirala okoli prestola, je zasvištela, ko je usmeril pogled proti Orfeju. Ko je zaigral in zapel žalostno pesem, so se vsi prebivalci podzemlja ustavili in prisluhnili. Kraljici Persefoni se je po licu ulila debela solza. Duše gozdnih vil ob strani so milo zavekale. Svetla lica so se jim zmočila solz in zlatorumeni lasje, ki so si jih s tako vnemo urejale, so za trenutek izgubili svoj sijaj. Njihove bele svilene tunike so se napile solz. Ko je kralj končno popustil, je dal pripeljati Evridiko.
Zdela se mi je kot gozdna nimfa, ki prepeva v siju jutranjih žarkov. Oblečena je bila v svetleče belo pogrebno obleko. Njeni temni lasje so bili speti v čop, zdelo se je, kot da njen obraz žari. Spomnil sem se dobrih starih časov, ko se je veselo podila po travnikih s prijateljicami. Vedno se je smejala, nikoli se ni na nikogar ujezila. Kakšna krivica, sem pomislil, da je ravno ona, najbolj poštena oseba na svetu, dobila prezgodnjo smrt kačjega strupa.
Ko smo se že odpravljali, je Persefona za nami zabičala: »Pojdite in vrnite se na gornji svet. Vidva pred njo, ona za vama. A gorje, če se ozreta, dokler ne prestopite meje našega kraljestva! Potem jo bosta izgubila za zmerom.«
Hodili smo vsaj eno uro. Ali mogoče dan? Izgubil sem občutek za čas. Kerber je le pogledal proti nam in nas pustil. Mislim, da že vidim svetlobo…
Krik! Evridika, sem pomislil. Obrnil sem se in videl njeno podobo, ki je izginjala v temi. Orfej jo je preveč ljubil – in jo izgubil za vedno. Ko sva stopila na mehko zelenico gornjega sveta, nisva rekla nobene besede več. Orfejev obraz se je pomračil od žalosti. Usta je imel tesno zaprta, kot da ne bo nikoli več pel in igral. V očeh sem videl pogled, ki je gledal v prazno. Zgrbljeno je sedel na kamen in zajokal.
Umetnost – veselje, bolečina, žalost, jeza, življenje, smrt. Kaj je hotel Ovid s to zgodbo pravzaprav povedati? Kaj je umetnost? Zakaj? Kako? Če vprašate mene, je Ovid v tej zgodbi sporočil naslednje: »Ljubezen nas navdihuje. Daje nam pogum, srčnost, drznost. Umetnost sloni na ljubezni. Umetnost brez ljubezni je prazna in polna napak.«
Luka Umek, 8.a
(Skupno 479 obiskov, današnjih obiskov 1)
