Bil je lep sončen dan, ko sem se vračala iz šole. Ptice so pele, listje na drevju šumelo, jaz pa sem bila sama in žalostna.
Ko sem prišla domov, sem na pragu našla pismo, ki je boilo naslovljeno name. Odprla sem ga.
Pozdravljena, Valentina!
Ker vem, da se ti marsikje dogaja krivica, želim tebe in tvojo družino povabiti k sebi v prelepo vasico. Tu nimamo nobenih težav. Živeli bi v hiši iz kamna in lesa, v dnevni sobi bi imeli kamin, z ogromne terase pa bo prelep razgled na naravo. Imeli boste svojo njivo, vrt. Tudi sadovnjak bo in v njem bodo uspevala vsa sadna drevesa, kar si jih je moč zamisliti. Sosedje bodo prijazni. Vse kar boste potrebovali, boste lahko pridelali sami. S prijaznimi ljudmi se boste družili. Denar boste redno dobivali, nič vam ne bo manjkalo. Za vse je poskrbljeno. le odločiti se morate. Hišo dobite, ni je potrebno plačati. To pismo je poslano le tebi, ker vem, da boš novico povedala vsem svojim. Še nekaj pomembnega. Tu nihče ne bo imel slabega mnenja o tebi. Zato pridite. Če se odločite, da se nam pridružite, vzemite le reči, ki so vam pri srcu. Peš se odpravite na jug. Usmerjal vas bo veter, jaz pa vas bom pričakal ob vznožju doline.
Valentina Umek, 7. a
