Razmišljanja

Najštniška leta so verjetno eno lepih obdobij našega življenja. Spominjaš se bližnje preteklosti in jo pomešeš s sedanjostjo, spoznavaš nove ljudi in simpatije, učiš se odgovornosti in splošnih resnic o življenju…

Ima pa vsaka dobra plat tudi svoje nasprotje. Najhuje, kar se nam v teh letih dogaja, je puberteta, ki je zelo težek čas. V naših telesih kar čez noč nastane “bum” in več ne veš, kaj se ti dogaja. Spremeni se obnašanje, zunanjost, tvoje misli postanejo sanje. Preprosto. Sam sebi si včasih tujec. Šola ti dela težave, misliš, da si najpametnejši, hočeš biti kos vsemu, ampak tako seveda ne more biti.

Družina, ki ti stoji ves čas ob strani, ti želi pomagati, ker pa hočeš biti vsemu kos sam, se jim postaviš po robu. Pravijo, da to kasneje obžaluješ, ampak vse moraš izkusiti sam. Sama sem že bila v takšni situaciji.

Tu so še prijatelji! ? Tudi oni se spreminjajo in zato vezi med nami popustijo. Običajno so najpogostejši razlog iste simpatije. Ljubezni in simpatije trajajo dva do tri redne. In po tem zopet pogrešaš stare prijatelje.

Jih poiščeš in enake zgodbe se ponavljajo kar nekaj časa.

V teh letih končno nisi več ” tisti bedasti mlečni otrok” .

Tudi starši se spremenijo. Ravno v tem času poostrijo nadzor nad teboj. Saj vem zakaj. Želijo te obvarovati slabe družbe, napačnih poti…

Biti mlad je “luksus” . Uživajmo, ne pozabimo na to. Glavo pokonci, naprej, vse se bo zopet postavilo na pravo pot.

Medalja mladosti ima vedno dve plati. Ta trenutek si ves žareč, naslednji imaš solze v očeh. Ker se prepiraš s starši zaradi prevelikega računa za telefon, nepospravljene sobe…  Ko se nečesa lotimo, delamo to s polno paro, ne glede na to, če  je prav ali ni. Seveda se nekega početja dokaj hitro naveličamo in znajdemo se v stanju, iz katerega ne vidimo izhoda. Naše ideje pristanejo na stranskem tiru, mi pa se že z vso vnemo posvečamo naslednjemu načrtu, ki je natančno razdelan v glavi. Pa v tem stilu naprej.

Naša največja problema so starši in šola. Šola nam še posebno smrdi, ker moramo zgodaj vstajati, potem poslušati tečne učitelje, ki nam dajo na “tone” nalog…

Starši so tudi poglavje zase. Mi gremo v korak s časom, oni pa tavajo v srednjem veku, vendar imajo vedno zadnjo besedo. Mi ubožčki smo popolnoma odvisni od njihove dobre volje.

Če pa nam uspe na vse to pogledati iz drugega zornega kota, pa vemo, da so starši tisti, ki mnogo naredijo za nas. Hodijo v službe, plačujejo položnice.

Oni so tisti, ki nam omogočajo, da mi lahko sanjamo. Zato…